Zdaj govori pisateljica in aktivistka

»Moja država je bolna.«

»Če bodo vojska in njeni vodje ostali na oblasti, ne bo nobene demokratizacije, nobene svobode, ničesar.«

»Nedavno je močan ciklon prizadel zahodni del Mjanmara. Tik pred tem sta bila dva letalska napada na različnih koncih na tem področju in zgodilo se je, kot omenjeno, vasi so bile požgane, ljudje so zgoreli pri živem telesu.«

»Ko so me izpustili, sem bila zelo zaposlena in še vedno smo živeli v vojaškem režimu. Bilo je nevarno in zelo težko imeti take spomine pri roki – lahko bi me znova zaprli.«

»In počutila sem se znova osvobojeno, ker se mi ni treba ničesar več spomniti. Ničesar si mi tudi ni treba več zapomniti, potem ko sem dobesedno rodila to knjigo.«

»lezbična skupina že obstaja, ne da jo ustanavljamo. Saj smo vsak torek tukaj na sestanku, smo si rekle, lahko nam pišejo in nas kličejo. Tako smo začele verjeti, da skupina obstaja, delile smo biltene, z Natašo Sukič sva veliko potovali v tujino, na primer v London in Berlin, in se tam ogromno naučili.«

»Nihče ni bil zaposlen kot aktivist. V marksističnem jeziku bi rekli, da je bila najbolj pomembna LGBT-zavest, lezbična zavest, zavest o uporu.«

»da bi postali nekaj, kar je dobrodošlo in se pozdravlja.«

»Ta razvoj sploh ne preseneča, saj je tako kot v vsaki diktaturi...«